Ker je februar mesec kulture in ljubezni, sem napisala ljubezensko pesem kruhu. Res sem rahlo sem obsedena s kruhom, pesem pa je bolj za hec, kot zares, a le v formi, ne v vsebini. Kruh je vendarle kruh, in o kruhu se ne hecamo, vsaj pri nas ne (in nikjer v Sloveniji, najbrž, saj ima kruh tako močan arhetipski, simbolni kot tudi čisto koknreten pomen.) Kakšna sreča, da ga imamo, in to tako dobrega.
Ljubezensko pismo kruhu
Tvoj vonj se kosa le z vonjem novorojenčkov,
vonj, ki se ga ne moreš nasititi
in ga kjerkoli prepoznaš
pomeni dom, toplino, ljubezen.
Tvoja mehka sredica je podobna blazini –
ravno dovolj čvrsti, da glavo podpre,
a dovolj voljni, da si vrat odpočije –
in svetla kot laneno platno.
Tvoja skorja je tolažba dojenčkovim dlesnim,
njena hrustljavost je zvok okusa,
krajček je poslastica za starejše otroke,
tvoje drobtine so darovi hišnim duhovom.
Si tak, kot moraš biti,
vsakdanja čarovnija elementov,
moke, vode, soli in zraka,
preprost in dober kot kruh.
Če vas zanimajo bolj tehnični podatki ali bi radi kruh pri nas naročili, si oglejte njegov portfolio na tej povezavi.
Če tudi vi takole proti koncu zime čutite prebujanje želje po kreativnosti, vas vabim k februarskemu izzivu, ki se glasi:
Napišite ljubezensko pesem/pismo, a ne človeku (lahko tudi, a to je drugačen izziv), pač pa kakšni vsakdanji stvari (lahko tudi svojemu najljubšemu kruhu, seveda).
Če se boste pridružili, mi ne pozabite povedati (v komentarju ali kako drugače)! 😉