Lani sem vzljubila zimo tu na Severu. 🙂 Sprejela sem jo kot čudoviti del cikla, del, ko narava počiva in z njo tudi mi. To je čas za branje, kontemplacijo, kvačkanje in urejanje notranjosti doma. In čeprav je notranjost (doma in nas) privlačno mesto, je treba obdržati stik z zunanjostjo, se družiti z ljudmi, se sprehajati in, če vreme dopušča, tudi delati, v naravi.
Na zimski pokrajini si oko odpočije, in če si spočije oko, si tudi duša. Ne morem verjeti, da bom to rekla, a letos se mi zdi, da bo zima prekratka. Nikakor še nisem prebrala dovolj knjig, kvačkati pa še začela nisem, poleg tega me privlačijo tudi druga ročna dela, kot na primer vezenje (precej bolj kot Facebook, na primer, sorry not sorry).
Seveda se veselim pomladi, njenih svežih drobnih rastlinic in brstov. Leske se že rumeno prašijo v vetru, mačic je prav tako že povsod polno. Drenova veja, ki sem jo pred nekaj dnevi prinesla v vazo v hiši, je hitro vzcvetela, kar je jasna obljuba pomladi.
Zato vas vabim na (morda še zadnji) zimski sprehod skozi fotke izpred dobrega tedna.
