Naša novinka: Dvozrnica

posted in: Uncategorized | 3

Pravzaprav sem navijala, da bi posejali enozrnico (Einkorn), a Tadej ni mogel nikjer najti semena, je pa našel dvozrnico, ki ji rečejo tudi Emmer (v nemško in agleško govorečem svetu), v Italiji pa je znana kot farro.

Dvozrnica ali emer je zelo stara vrsta pšenice, pravzaprav nekakšna prababica pšenice durum, ki se danes uporablja za testenine. Poleg enozrnice (Einkorn) je eno prvih kultuviranih žit, ki so jih začeli gojiti na Bližnjem vzhodu. Že pred tem pa so divji emer nabirali lovci in nabiralci, v Egiptu pa je bil emer poleg ječmena najbolj cenjen – tudi za izdelavo piva. Danes emer gojijo v goratih predelih, kjer ima tradicijo zaradi odporonosti proti plesni in nezahtevnosti glede tal, v ZDA in v Italiji, kjer ima tudi IGP certifikat, pa velja za specialiteto. In nič nenavadnega, da je tako!

Emer ima odličen, poln okus, nekateri pravijo, da je oreščkast, drugi mu pripisujejo vanilijevo aromo. Sama lahko rečem, da je sladkast in zelo vabljiv. Testo je izredno lepljivo, skorja pečenega emerjevega kruha pa je mehkejša od pirinega ali pšeničnega. Kuhano zrnje se krasno obnese v solatah in enolončnicah.

Emer je, podobno kot pira, varno spravljen v luščino, ki ga varuje in mu pomaga, da se vseje globje v prst. Luščino je treba pred uporabo seveda mehansko odstraniti. 
Tako kot ostali pridelki naše kmetije je tudi emer pridelan na ekološki način. Emer oluščimo na lastni kmetiji, emerjevo moko prav tako zmeljemo v lastnem mlinu, tako da pride do vas vedno sveže mleta moka, kar je pomembno tako za njene hranilne kot tudi kulinarične lastnosti. 

3 Responses

  1. Zanimivo 'odkritje'. Sama prvič slišim in se zdi mikavo. Hvala za predstavitev!

  2. Ja, zelo! Me je navdušila…
    Bodite lepo!